Na koncu ulice je v mojih otroških letih stala ogromna otroška trgovina. Vedno, ko smo se sprejali po ulici, sem stekla do izložbe in opazovala različne igrače. Nekatere so bolj, druge manj pogosto pritegnile mojo pozornost.
Otroška trgovina je bila v stari staromeščanski stavbi, a v sebi je skrivala pravi zaklad, na tisoče takšnih in drugačnih igrač. Le s težavo sem požirala slino, da nisem zakričala od silnega veselja. Otroška trgovina je kraj, kamor mi še danes uidejo misli, kraj, ki me je naizmerno navduševal, polnil s pozitivno energijo in mi dajal upanje, da bo nekega dne morebiti vse to moje. Kljub temu, da sem rastla, se je otroška trgovina še vedno mogočno šopirila na koncu ulice in še vedno privabljala poglede mladih punčk in fantkov. Otroška trgovina je namreč trgovina, ki v zgodnjih otrokovih letih pritegne največ pozornosti, katere si otroci neizmerno želijo. Danes je morebiti nekoliko drugače, saj se otroci veliko manj sprehajajo po samih središčih mest, starši pa izdelke veliko raje naročajo kar preko interneta in se s tem izognejo morebitnemu trmarjenju ob prepričevanju, da je tista igrača kot nalašč za nas in da jo nujno potrebujemo. V majhnih otroških glavicah se ob pogledu na številne igrače plete marsikaj, domišlija v tistem trenutku nima meja. V nekem trenutku si lahko zdravnik, nato prodajalca, mamica, pa morebtii gusar, voznik tovornjaka, kmet, princeska in še kaj. V vseh letih so se spremenile tudi igrače, ki jih nudi otroška trgovina, vse več najdemo igrač, ki so pomanjšani gospodinjski pripomočki, računalniki, telefoni, skratka tehnologija, ki nas je v vseh teh letih povsem zasvojila. Med njimi pa so tudi tiste klasične in vedno ljube Lego kocke, sestavljanke, plišaste igrače, avtomobilčki, plastelin, itd.
Otroška trgovina se otrokom vtisne močno v spomin in prav je tako. Kljub številnim letom je še njena podoba živa kakor prvi dan, ko so jo zagledali.
